Dikasterij

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Dikasteriji so najvišji upravni organi za določeno področje v katoliški cerkvi, ki sestavljajo Rimsko kurijo. Nastali so v času papeževanja papeža Frančiška in so bili kot kurialne enote uradno priznani z apostolsko konstitucijo Praedicate Evangelium, objavljeno 19. marca 2022. Dikasteriji so preprosto povedano »ministrstva« Rimskokatoliške Cerkve in so nadomestili nekdanje kongregacije (npr. Kongregacijo za nauk vere). Vodja dikasterija Rimske kurije se imenuje »prefekt«. Po reformi kurije, ki jo je leta 2022 izvedel papež Frančišek,[1] so za prefekte dikasterijev lahko izbrani tudi laiki, vključno z ženskami, medtem ko so poprejšnje cerkvene kongregacije lahko vodili samo kardinali.

Etimologija[uredi | uredi kodo]

Dikasterij (v grščina δικαστήριον), s pomenom sodišče, tudi sodba ljudskega sodišča, katerega sodnike so izbirali z metom kocke. V srednjem veku je bil to nedoločeni naziv za visoka sodišča in druge vodstvene organe. V Rimskokatoliški cerkvi se je naziv »dikasterij« poprej na splošno nanašal na urade ali organe Rimske kurije.[2]

V apostolski konstituciji papeža Janeza Pavla II. Pastor Bonus (1988) je tudi definicija: »Z besedo »dikasteriji« se razumejo Državno tajništvo, kongregacije, sodišča, sveti in uradi, in sicer tudi Apostolska kamera, Uprava dediščine apostolskega sedeža in Prefektura za gospodarske zadeve Svetega sedeža.[3]

Uvedba[uredi | uredi kodo]

Nekdanje kongregacije in papeški sveti Rimske kurije so odslej združeni v šestnajst dikasterijev. [4]

Dikasteriji Rimske kurije[uredi | uredi kodo]

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. "Vatican News: Predstavitev apostolske konstitucije Praedicate Evangelium". Pridobljeno dne 6. avgust 2022.
  2. Rebić, Adalbert; Bajt, Drago (2007). Splošni religijski leksikon: A-Ž. Ljubljana: Modrijan. str. 245. COBISS 235261696.
  3. "Pastor Bonus: Dicasteries". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. junij 2013.
  4. "Reforma Rimske kurije gre v smer misijonarskosti". Pridobljeno dne 6. avgust 2022.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Rebić, Adalbert, Bajt, Drago: Splošni religijski leksikon: A-Ž Ljubljana, Modrijan, 2007 (COBISS)