Pojdi na vsebino

Kars

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Kars

Կարս
Qers
Mestna občina
V smeri urnega kazalca od zgoraj navzdol: Središče mesta, Grad Kars, Topçuoğlu Hamam in Taşköprü, Stolnica Karsa
Koordinati: 40°36′28″N 43°05′45″E / 40.60778°N 43.09583°E / 40.60778; 43.09583
Upravljanje
Nadm. višina
1.768 m
Prebivalstvo
 (2022)[1]
 • Skupno91.450
Omrežna skupina0474
Spletna stranwww.kars.bel.tr

Kars (armensko Կարս ali Ղարս, Kars,[2] azerbajdžansko Qars, kurdsko Qers[3]) je mesto v severovzhodni Turčiji in sedež province Kars in okrožja Kars.[4] Leta 2022 je imel Kars 91.450 prebivalcev.[1] V klasičnem zgodovinopisju (Strabon) so ga umeščali v starodavno regijo Horzene (grško Χορζηνή, Hrzrene), ki je bila del province Ajrarat Armenskega kraljestva.[5] Od leta 929 do 961 je bil Kars glavno mesto Bagratidske Armenije. Do leta 1920, ko so mesto zavzele turške nacionalistične sile, je bila večina prebivalcev Armencev.

Etimologija

[uredi | uredi kodo]

Ime mesta morda izhaja iz armenske besede hars, ki pomeni nevesta.[6] Po drugi hipotezi ime izvira iz gruzijske besede kari, ki pomeni vrata.[7]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Srednji vek

[uredi | uredi kodo]

O zgodnji zgodovini Karsa je znanega le malo. Znano je le to, da je imel v srednjem veku svojo dinastijo armenskih vladarjev in je bil glavno mesto regije, znane kot Vanand. Srednjeveški armenski zgodovinarji so mesto imenovali z različnimi imeni, vključno s Karuts' k'aghak' ('mesto Kars'), Karuts' berd, Amrots'n Karuts', Amurn Karuts' (vsa imena pomenijo 'trdnjava Kars').[8] Nekje v devetem stoletju, najkasneje leta 888, je prišel pod okrilje armenskih Bagratidov. Med letoma 929 in 961 je bil glavno mesto kraljevine Bagratidske Armenije.[9] V tem obdobju je bila zgrajena mestna stolnica, kasneje znana kot cerkev Svetih apostolov.[10]

Leta 963, kmalu po prenosu sedeža Bagratidov iz Karsa v Ani, je Kars postal glavno mesto novega neodvisnega kraljestva Vanand. Obseg njegove dejanske neodvisnosti od Bagratidske Armenije ni znan. Vladar je bil vedno sorodnik vladarjev Anija, po zavzetju Anija s strani Bizantinskega cesarstva leta 1045 pa je bil naziv "kralj kraljev", ki so ga imeli Bagratidi, prenesen na vladarje Karsa.

Leta 1064, takoj po zavzetju Anija s strani Alp Arslanovih Seldžukov, je armenski kralj Karsa Gagik Abas plačal davek zmagovitim Seldžukom, da ne bi oblegali njegovega mesta. Leta 1065 je Gagik Abas odstopil svoje kraljestvo Bizantinskemu cesarstvu, Kars pa so kmalu zatem zasedli Seldžuki.[8]

Stolnica Armenske apostolske cerkve v Karsu, zgrajena v 10. stoletju; fotografija je iz poznega 19. stoletja
Armensko kraljestvo pod Bagratidi (10. in 11. stoletje)

Seldžuki so hitro opustili neposredni nadzor nad Karsom in ta je postal majhen emirat. Njegovo ozemlje je bilo zelo podobno ozemlju Vananda in je mejilo na podobno ustanovljen, a večji Šedadidski emirat s središčem v Aniju. Karski emirat je bil vazal Saltukidov iz Erzuruma, ki so se učinkovito upirali gruzinskim poskusom zavzetja Karsa. Mesto je šele leta 1206 uspel osvojiti Zakare iz klana Zakaridov-Mhargrdzelijev in ga pridružiti svojemu fevdu Ani.[11] Leta 1242 so Kars osvojili Mongoli,[12] kasneje pa je prišel pod gruzinski vpliv. Med vladavino Davida IX. Gruzinskega je južna ozemlja Gruzinskega kraljestva, vključno s Karsom, zasedel Ilkanat.[13] Do leta 1358 so mestu vladali Džalajiridi, leta 1380 pa je padlo pod oblast Kara Kojunlujev.[14] Leta 1387 je mesto zravnal s tlemi, okoliško podeželje pa opustošil Timurlenk.[14] Mesto je zatem prišlo pod oblast Kara Kojunlujev, nato Ak Kojunlujev in zatem novoustanovljene iranske dinastije Safavidov, ki jo je ustanovil kralj Ismail I. Po sklenitvi Amasijskega miru leta 1555, s katerim se je končala osmansko-safavidska vojna 1533–1555, je bilo mesto razglašeno za nevtralno, njegova obstoječa trdnjava pa je bila porušena.[15][16] Leta 1585 so Osmani med osmansko-safavidsko vojno 1579–1590 ob Tabrizu zavzeli tudi Kars.[17] 8. junija 1604 je mesto med novo osmansko-safavidsko vojno 1603–1618 zavzel safavidski vladar Abas I.[18] Mestne utrdbe je obnovil osmanski sultan Murat III. Utrdbe so bile dovolj močne, da so leta 1731 prestale obleganje perzijskega Nadir Šaha.[19] Mesto je postalo glavno središče sandžaka v osmanskem Erzurumskem vilajetu.[19] Julija 1744 je mesto ponovno oblegal Nadir Šah. Kasneje, avgusta 1745, je Nadir Šah med osmansko-perzijsko vojno 1743–1746 pri Karsu premagal ogromno osmansko vojsko.[20] Posledično so Turki pobegnili proti zahodu in med potjo plenili svoja ozemlja.[20]

Ruska uprava

[uredi | uredi kodo]
Januarij Suhodolski: Rusko obleganje Karsa leta 1828
Armenska stolnica v Karsu je bila leta 1993 preurejena v mošejo

Leta 1807 se je Kars uspešno uprl napadu Ruskega carstva. Med premorom med ruskimi pohodi proti Osmanskemu cesarstvu v regiji je leta 1821 Kars zasedel vrhovni poveljnik Abas Mirza iz kadžarskega Irana,[21] kar je še dodatno razvnelo osmansko-perzijsko vojno 1821–1823. Po še enem ruskem obleganju Karsa leta 1828 so Osmani 23. junija 1828 mesto predali ruskemu generalu, grofu Ivanu Paskeviču. Rusi so zajeli 11.000 vojnih ujetnikov.[19] Ob koncu vojne se je mesto iz diplomatskih razlogov vrnilo Osmanskemu cesarstvu, Rusija pa je dobila le dve obmejni utrdbi. Med krimsko vojno je osmanska garnizija v Karsu pod vodstvom britanskih častnikov, vključno z generalom Williamom Fenwickom Williamsom, med dolgotrajnim obleganjem zadrževala Ruse. Ko je v mestu izbruhnila kolera in so bile izčrpane zaloge hrane, se je mesto novembra 1855 predalo ruskemu generalu Nikolaju Muravjov-Karskemu.[19]

Pomen mesta se je povečal, ko sta se zanj začela boriti Osmansko in Rusko carstvo. Trdnjavo so med rusko-turško vojno 1877–1778[19] osvojili Rusi pod poveljstvom generalov Loris-Melikova in Ivana Lazareva. Po vojni je bil Kars s Sanstefanskim sporazumom predan Rusiji. Kars je postal glavno mesto Karskega okrožja in širše Karske oblasti (regije), ki je obsegala okrožja Kars, Ardahan, Kagizman in Olti. Slednji je bil najjužnejši podaljšek ruskega Zakavkazja. V naslednjih letih so Rusi podpirali utrjevanje Karsa.[22]

Od leta 1878 do 1881 se je v Osmansko cesarstvo preselilo več kot 82.000 muslimanov z ozemelj, ki so bila prej pod osmanskim nadzorom. Med njimi je bilo tudi več kot 11.000 meščanov Karsa. Hkrati se je v regijo iz Osmanskega cesarstva in drugih regij Zakavkazja preselilo veliko Armencev in pontskih Grkov, tukaj običajno imenovanih kavkaški Grki. Po podatkih ruskega popisa prebivalstva so Armenci leta 1897 predstavljali 49,7 %, Rusi 26,3 %, kavkaški Grki 11,7 %, Poljaki 5,3 % in Turki 3,8 % prebivalstva.[23]

Prva svetovna vojna

[uredi | uredi kodo]

V prvi svetovni vojni je bilo mesto eden glavnih ciljev osmanske vojske med izgubljeno bitko pri Sarikamišu v kavkaški kampanji. Rusija je 3. marca 1918 v skladu z Brest-Litovskim mirom Osmanskemu cesarstvu prepustila Kars, Ardahan in Batum. Kars je bil takrat dejansko pod nadzorom armenskih in ruskih neboljševiških sil. Kars je 25. aprila 1918 zavzelo Osmansko cesarstvo,[24] vendar se je moralo po sklenitvi Mursoškega premirja oktobra 1918 umakniti na predvojno mejo.[25] Kars je uradno prišel pod nadzor Prve Armenske republike,[26] vendar ga Osmani niso hoteli izročiti. Vojaški guverner mesta je namesto tega ustanovil Začasno nacionalno vlado jugozahodnega Kavkaza, ki jo je vodil Fahrettin Pirioglu. Vlada je zahtevala turško suverenost nad Karsom in turško govorečimi regijami do Batumija in Aleksandropolja (Džumrija). Velik del regije je januarja 1919 prišel pod administrativni nadzor Armenije, vendar je proturška vlada ostala v mestu, dokler ni 19. aprila 1919 skupna operacija britanskih in armenskih čet razpustila samozvane začasne vlade, njene voditelje pa aretirala in poslala na Malto.[27] Maja 1919 je Kars prišel pod polno upravo Armenske republike in postal glavno mesto njene province Vanand.

Poleti 1920 so se v Oltiju dogajali spopadi med turškimi revolucionarji in armenskimi obmejnimi četami. Jeseni istega leta so štiri turške divizije pod poveljstvom generala Kâzıma Karabekirja napadle Armensko republiko, kar je sprožilo turško-armensko vojno.[28] Kars je bil dovolj utrjen, da bi zdržal dolgotrajno obleganje, a so ga turške sile na začudenje vseh 30. oktobra 1920 zavzele z malo odpora, kar nekateri sodobni zgodovinarji štejejo za eno od najhujših vojaških polomij v armenski zgodovini.[29] Določila Aleksandropolskega sporazuma, ki so ga 2. decembra 1920 podpisali predstavniki Armenije in Turčije, so Armenijo prisilila, da vrne vsa osmanska ozemlja, ki so ji bila podeljena s Sèvreskim sporazumom.

Po prodoru boljševikov v Armenijo je Aleksandropolski sporazum nadomestil Karski sporazum, sklenjen 23. oktobra med Turčijo in Sovjetsko zvezo. Sporazum je omogočil Sovjetom priključitev Adžarije v zameno za turški nadzor nad regijami Kars, Igdir in Ardahan. Karski sporazum je vzpostavil mirne odnose med državama in določil meje Sovjetske republike Armenije, Azerbajdžana in Gruzije ter sedanje severovzhodne meje Turčije. Sporazum je vseboval de iure določbe, ki so armenskim prebivalcem zagotavljale pravico, da se odpovejo turškemu državljanstvu, svobodno zapustijo ozemlje in s seboj vzamejo svoje premoženje ali izkupiček od njegove prodaje. Po nekaterih poročilih so prej armenska zemljišča zaradi sporazuma dejansko postala državna lastnina.[30]

Obdobje po drugi svetovni vojni

[uredi | uredi kodo]
Mošeja Fethiye, nekdanja ruska vojaška stolnica, zgrajena kot poklon Aleksandru Nevskemu
Konak Gazi Ahmed Paše, tradicionalna hiša v Karsu, zgrajena v obdobju, ko je bilo mesto del Ruskega imperija

Po drugi svetovni vojni je Sovjetska zveza poskušala razveljaviti Karski sporazum in ponovno pridobiti Karsko regijo in sosednjo regijo Ardahan. 7. junija 1945 je sovjetski zunanji minister Vjačeslav Molotov turškemu veleposlaniku v Moskvi Selimu Sarperju povedal, da bi morali regije vrniti Sovjetski zvezi v imenu Gruzijske in Armenske republike. Turčija se je znašla v težkem položaju: želela si je dobrih odnosov s Sovjetsko zvezo, hkrati pa ni hotela odstopiti svojih ozemelj. Turčija sama ni bila v stanju, da bi se bojevala s Sovjetsko zvezo, ki se je po drugi svetovni vojni pojavila kot velesila. Do jeseni 1945 so sovjetske čete na Kavkazu dobile ukaz, naj se pripravijo na morebitno invazijo na Turčijo. Premier Winston Churchill je tem ozemeljskim zahtevam nasprotoval, predsednik Harry Truman pa je sprva menil, da zadeva ne bi smela zadevati drugih strani. Z začetkom hladne vojne so Združene države Amerike začele na Turčijo gledati kot na koristnega zaveznika proti sovjetski širitvi in so jo začele finančno in vojaško podpirati. Do leta 1948 je Sovjetska zveza opustila svoje zahteve do Karsa in drugih regij.[31]

Nedavna zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Aprila 1993 je Turčija zaprla mejni prehod Kars z Armenijo v znak protesta proti zavzetju okrožja Kelbadžar v Azerbajdžanu s strani armenskih sil med prvo vojno v Gorskem Karabahu.[32] Leta 2006 je nekdanji župan Karsa Naif Alibeyoğlu dejal, da bi odprtje meje spodbudilo lokalno gospodarstvo in ponovno prebudilo mesto.[33] Poskusi vzpostavitve diplomatskih odnosov med državama leta 2009 niso bili uspešni,[34] ker je še vedno obstajalo nasprotovanje in pritisk lokalnega prebivalstva proti ponovnemu odprtju meje.[35] Pod pritiskom Azerbajdžana in lokalnega prebivalstva, vključno z 20-odstotno etnično azerbajdžansko manjšino, je turški zunanji minister Ahmet Davutoğlu v letih 2010 in 2011 ponovil, da odprtje meje z Armenijo ne pride v poštev.[36][37] Meja je še vedno zaprta.[38]

Zadnji izvoljeni župan Karsa je bil Ayhan Bilgen iz Ljudske demokratične stranke (HDP). Izvoljen je bil leta 2019 in naslednje leto odstavljen in aretiran. Nadomestil ga je guverner province Kars Eyüp Tepe kot od vlade imenovan skrbnik.[39]»Turkish police detain dozens of HDP members, including Mayor Bilgen, over 2014 Kobane protests«. www.duvarenglish.com (v angleščini). Pridobljeno 25. septembra 2020.[mrtva povezava]</ref>[40][41]

Demografija

[uredi | uredi kodo]

Po podatkih v turškem statističnem letopisu iz leta 2011 se je območje zaradi migracij v večja mesta stalno izčrpavalo.[42] Samo v Istanbulu živi 269.388 prebivalcev Karsa, kar je več kot trikrat več kot v samem mestu.[43][44] Danes v Karsu živi mešano prebivalstvo Azerbajdžancev, Kurdov in Turkov.[36] Azerbajdžanci so večinoma pripadniki etničnih podskupin Terekeme in Karapapak[45] in predstavljajo 20 % prebivalstva mesta.[46]

Večina prebivalstva Karsa je sunitskih muslimanov, predvsem Kurdov in Turkov. Manjšino tvorijo šiitski muslimani, predvsem Azerbajdžanci.

Leto Skupaj Turki Armenci Drugi
1878[47] 4.244 2.835 (66,8%) 1.031 (24,4%) 378 Kavkaški Grki (8,9%)
1886[48] 3.939 841 (21,4%) 2.483 (63%) 322 Kavkaški Grki (8,2%), 247 Rusi (6,3%)
1897[23] 20.805 786 (3,8%) 10.332 (49,7%) 5.478 Rusi (26,3%), 1.084 Poljaki (5,2%), 733 Kavkaški Grki (3,5%), 486 Tatari (2,3%)
1916[49] 30.514 1.210 (3,9%) 25.665 (84,1%) 1.487 Rusi (4,9%), 1.828 drugih kristjanov (5,9%), 298 drugih muslimanov, 25 Judov
1970[8] 54.000
1990[50] 78,455
2000[51] 78.473
2013[51] 78.101

Vlada

[uredi | uredi kodo]
Zgradba Posebne provincijske uprave v Karsu

Etnična sestava Karsa se odraža tudi v politiki, saj Turki in Azerbajdžanci običajno volijo nacionalistično MHP, Kurdi pa prokurdsko HDP. 30. marca 2014 je bil za župana izvoljen Murtaza Karaçanta (MHP). Na volitvah junija 2015 je Kars zmagala prokurdska HDP in postala največja politična stranka tako v mestu kot v provinci Kars. Zadnji izvoljeni župan je bil Ayhan Bilgen iz HDP, ki je bil oktobra 2020 odstavljen.[39]

Podnebje

[uredi | uredi kodo]

Kars ima vlažno celinsko podnebje (Köppen Dfb, Trewartha Dcb). Zaradi svoje oddaljenosti od velikih vodnih površin, visoke nadmorske višine in lege, kjer se visoka planota vzhodne Anatolije stika z gorovjem Malega Kavkaza, se sooča z znatnimi sezonskimi in dnevnimi temperaturnimi nihanji.

Poletja so običajno kratka in precej topla s hladnimi nočmi. Povprečna najvišja temperatura v avgustu je 27 °C.

Zime so zelo hladne. Povprečna najnižja januarska temperatura je -15 °C, v zimskih mesecih pa lahko padejo na -30 °C. V Karsu pogosto in včasih močno sneži. Snežna odeja se obdrži povprečno štiri mesece.

Najvišja zabeležena temperatura, 37,1 °C, je bila izmerjena 24. avgusta 2022. Najnižja zabeležena izmerjena temperatura, -37,0 °C, je bila izmerjena 4. februarja 1947.[52]

Podnebni podatki za Kars (1991–2020, ekstremi 1931–2023)
Mesec Jan Feb Mar Apr Maj Jun Jul Avg Sep Okt Nov Dec Letno
Rekordno visoka temperatura °C 9.3 12.0 19.1 25.0 28.3 33.9 35.6 37.1 33.0 26.8 21.9 15.9 37.1
Povprečna visoka temperatura °C −3.2 −1.2 4.9 12.3 17.3 22.2 26.3 27.3 23.0 16.1 7.5 −0.4 12.7
Povprečna dnevna temperatura °C −9.4 −7.7 −1.0 5.7 10.4 14.5 17.9 18.4 14.1 8.2 0.6 −6.2 5.5
Povprečna nizka temperatura °C −14.8 −13.4 −6.3 −0.2 4.3 7.4 10.5 10.7 6.1 1.5 −4.8 −11.2 −0.8
Rekordno nizka temperatura °C −36.7 −37.0 −31.5 −22.6 −7.0 −4.0 0.1 −1.9 −4.4 −17.5 −30.0 −35.0 −37.0
Povprečna količina padavin mm 23.2 21.4 33.1 57.0 83.6 75.0 65.1 45.1 29.7 44.6 26.6 25.6 530.0
Povp. št. dni s padavinami 9.97 9.6 11.23 13.9 18.93 14.37 11.13 9.67 7.07 10.17 8.43 10.43 134.9
Povprečna relativna vlažnost (%) 78.9 77.6 73.5 67.3 67.3 65.3 64.3 60.1 59.8 67.8 73.1 78.9 69.5
Povp. št. sončnih ur 105.4 132.8 167.4 183.0 226.3 276.0 316.2 310.0 249.0 192.2 147.0 102.3 2.407,6
Povp. št. sončnih ur na dan 3.4 4.7 5.4 6.1 7.3 9.2 10.2 10.0 8.3 6.2 4.9 3.3 6.5
Vir 1: Turkish State Meteorological Service[53]
Vir 2: NOAA (vlažnost)[54]

Šport

[uredi | uredi kodo]

Mesto ima nogometni klub Kars. Tukaj se je nekoč igral bandi, podoben hokeju na ledu, samo da igrišče meri 90–110 x 45–65 metrov in se namesto ploščka uporablja žogica.[55]

Šolstvo

[uredi | uredi kodo]

V mestu je Univerza Kafkas, ustanovljena leta 1992.

Transport

[uredi | uredi kodo]
Letališče Kars Harakani

Kars ima avtocesto iz Erzuruma in manjši cesti, ki vodita proti severu do Ardahana in proti jugu do Iğdırja. Mesto ima letališče Kars Harakani z dnevnimi leti v Ankaro in Istanbul. Z železniško progo je povezan z Erzurumom. Mejni prehodi z Armenijo, vključno z železniško povezavo Kars-Gjumri-Tbilisi, so žal zaprti od aprila 1993. Turška vlada je septembre 2018 ponovno poudarila, da bo meja ostala zaprta, dokler se Armenija ne umakne z okupiranih ozemelj v Azerbajdžanu.[56] Leta 2010 se je začela gradnja železniške proge Kars–Tbilisi–Baku, ki naj bi povezala Turčijo z Gruzijo in Azerbajdžanom. Proga je začela obratovati 30. oktobra 2017.[57]

Zanimivosti

[uredi | uredi kodo]

Citadela

[uredi | uredi kodo]
Citadela

Karska citadela (turško Kars Kalesi) stoji na vrhu skalnatega hriba nad Karsom. Obzidje citadele je iz obdobja armenskih Bagratidov, svojo sedanjo obliko pa je dobilo v obdobju Zakaridov v 13. stoletju. Trditev, da jo je zgradil osmanski sultan Murat III. med vojno s Perzijo konec 16. stoletja je napačna. Sultan je verjetno ukazal samo obnovo dela obzidja. Leta 1745 je v bitki pri Karsu perzijski osvajalec Nadir Šah nedaleč od Karsa zadal uničujoč poraz osmanski vojski.

Do 19. stoletja je citadela izgubila večino svoje obrambne funkcije, zato je bila okoli Karsa zgrajena vrsta zunanjih trdnjav in obrambnih objektov, ki so se izkazali zlasti med obleganjem Karsa leta 1855.

Druge zgodovinske zgradbe

[uredi | uredi kodo]
Kamniti most (Taşköprü), zgrajen leta 1725
Armenska stolnica Svetih apostolov[58]
Ruska arhitektura belle epoque

Pod gradom je mošeja, prej armenska cerkev, znana kot Surb Arakeloc, cerkev Svetih apostolov. Zgrajena je bila v 30. letih 10. stoletja. Leta 1597 je bila preurejena v mošejo in v 80. letih 19. stoletja v rusko pravoslavno cerkev. Rusi so pred tremi vhodi v cerkev zgradili verande in ob cerkvi razkošen stolp z uro, ki je zdaj porušen. Cerkev je od 30. let 20. stoletja služila kot skladišče, od leta 1963 do poznih 70. let 20. stoletja pa je bil v njej majhen muzej. Nato je bila stavba približno dve desetletji prepuščena sama sebi, dokler je niso leta 1993 preuredili v mošejo.

Velika mošeja v Karsu je največja zgodovinska mošeja v mestu. Zgradili so jo Seldžuki in leta 1579 obnovili Osmani.

Taşköprü (kamniti most) je most čez reko Kars, zgrajen leta 1725. V bližini mostu so tri stara javna kopališča, ki ne delujejo več.

Kars stoki na stičišču turške, armenske, gruzinske, kurdske in ruske kulture, zato so stavbe v Karsu zgrajene v različnih arhitekturnih slogih. Večina stavb iz ruskega obdobja je po arhitekturnem slogu enaka tistim v Gjumriju v Armeniji. Orhan Pamuk v romanu Sneg, ki se dogaja v Karsu, večkrat omenja "ruske hiše", zgrajene "v baltskem slogu",[59] kakršnih ni mogoče videti nikjer drugje v Turčiji. Stavbe so, na žalost, v zelo slabem stanju.

Mednarodni odnosi

[uredi | uredi kodo]

Pobratena mesta

[uredi | uredi kodo]

Mesto Kars je pobrateno z naslednjimi mesti v Turčiji in tujini:[60]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 »Address-based population registration system (ADNKS) results dated 31 December 2022, Favorite Reports« (XLS) (v angleščini). TÜİK. Pridobljeno 13. marca 2023.
  2. ↑ Arakelyan, Babken; Vardanyan, Vrezh; Khalpakhchyan, Hovhannes (1979). »s.v. Kars«. Armenian Soviet Encyclopedia. Zv. 5. Yerevan. str. 342–343.
  3. ↑ Adem Avcıkıran (2009). Kürtçe Anamnez Anamneza bi Kurmancî (PDF) (v turščini in kurdščini). str. 57. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 22. julija 2022. Pridobljeno 17. decembra 2019.
  4. ↑ İl Belediyesi Arhivirano 2015-07-06 na Wayback Machine., Turkey Civil Administration Departments Inventory. Pridobljeno 1. marca.
  5. ↑ Strabo. »Geography Stabo - Book XI - Chapter XIV«. Pridobljeno 30. maja 2011.
  6. ↑ Room, Adrian (2003). Placenames of the World. McFarland. str. 178. ISBN 0-7864-1814-1.
  7. ↑ Ring, Trudy; Salkin, Robert M.; La Boda, Sharon (1996). International Dictionary of Historic Places: Southern Europe. Taylor & Francis. str. 357. ISBN 1-884964-02-8.
  8. ↑ 8,0 8,1 8,2 Arakelyan, Babken; Vardanyan, Vrezh; Khalpakhchyan, Hovhannes (1979). "s.v. Kars". Armenian Soviet Encyclopedia. Vol. 5. Yerevan. str. 342–343.
  9. ↑ Bloom, Jonathan M.; Blair, Sheila, ur. (2009). The Grove Encyclopedia of Islamic Art and Architecture, Volume 3. Oxford: Oxford University Press. str. 371. ISBN 978-0-19-530991-1.
  10. ↑ (armensko)Varazdat M. Harutyunjan. "Chartarapetutyun" [Arhitektura] v Hay Zhoghovrdi Patmutyun [Zgodovina Armenskega ljudstva]y ur. Tsatur Aghajan in drugi. Erevan: Armenian Academy of Sciences, 1976, vol. 3, str. 374–375.
  11. ↑ Lordkipanidze & Hewitt 1987, str. 135.
  12. ↑ Dashdondog 2011, str. 58.
  13. ↑ Rayfield 2013, str. 145.
  14. ↑ 14,0 14,1 Barthold & Heywood 1997, str. 670.
  15. ↑ Alexander Mikaberidze. Conflict and Conquest in the Islamic World: A Historical Encyclopedia, Volume 1. ABC-CLIO, 31. julij 2011 ISBN 1598843362, str. 698
  16. ↑ Mikaberidze, Alexander (2015). Historical Dictionary of Georgia (2 izd.). Rowman & Littlefield. str. xxxi. ISBN 978-1442241466.
  17. ↑ Endress, Gerhard Islam: An Historical Introduction page 194. Edinburgh University Press, 2002 ISBN 978-0748616206
  18. ↑ Somel, Selcuk Aksin. (2003). Historical Dictionary of the Ottoman Empire page XXXV. Scarecrow Press, 13 feb. 2003 ISBN 978-0810866065
  19. ↑ 19,0 19,1 19,2 19,3 19,4 Chisholm, Hugh, ur. (1911). »Kars« . Enciklopedija Britannica (v angleščini). Zv. 15 (11. izd.). Cambridge University Press. str. 683.
  20. ↑ 20,0 20,1 Kohn, George Childs. Dictionary of Wars Routledge, 2013. ISBN 978-1135954949. str. 506
  21. ↑ Aksan, Virginia. Ottoman Wars, 1700–1870: An Empire Besieged Routledge, 2014, str. 463 ISBN 978-1317884033
  22. ↑ Erickson, Edward J. (2001). Ordered to Die: A History of the Ottoman Army in the First World War (v angleščini). Greenwood Publishing Group. str. 184. ISBN 978-0-313-31516-9.
  23. ↑ 23,0 23,1 Первая всеобщая перепись населения Российской Империи 1897 г. Распределение населения по родному языку и уездам Российской Империи кроме губерний Европейской России (v ruščini). Demoscope Weekly. Pridobljeno 8. aprila 2014.
  24. ↑ »The Fall of Kars – April 25, 1918«. ANI Armenian Research Center. 22. avgust 2015. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. novembra 2020. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  25. ↑ »The Armistice Convention with Turkey« (PDF). germanhistorydocs.ghi-dc. Pridobljeno 3. aprila 2020.
  26. ↑ Hovannisian, Richard G. (1971). The Republic of Armenia: The First Year, 1918-1919 (v angleščini). University of California Press. str. 222. ISBN 978-0-520-01805-1.
  27. ↑ Hovannisian, Richard G. (1971). The Republic of Armenia, Vol. I: The First Year, 1918–1919. Berkeley: University of California Press. str. 197–227. ISBN 0-520-01984-9.
  28. ↑ Hovannisian, Richard G. (1996). The Republic of Armenia, Vol. IV: Between Crescent and Sickle, Partition and Sovietization. Berkeley: University of California Press. str. 182ff. ISBN 0-520-08804-2.
  29. ↑ Hovannisian. Republic of Armenia, Vol. IV, str. 253–261.
  30. ↑ Morack, Ellinor (14. marec 2017). The Dowry of the State?: The Politics of Abandoned Property and the Population Exchange in Turkey 1921-1945. University if Bamberg Press. str. 167. ISBN 9783863094638.
  31. ↑ Krikorian, Robert O. (2011), "Kars-Ardahan and Soviet Armenian Irredentism, 1945–1946," in Armenian Kars and Ani, ur. Richard G. Hovannisian. Costa Mesa, CA: Mazda Publishers, str. 393–409.
  32. ↑ Panico, Christopher; Rone, Jemera (1994). Bloodshed in the Caucasus: Escalation of the Armed Conflict in Nagorno Karabakh. Human Rights Watch/Helsinki Watch. str. 74. ISBN 1-56432-142-8.
  33. ↑ "Kars battles for access to Armenia and beyond", Turkish Daily News, 30. julij 2006.
  34. ↑ Staff (11. oktober 2009). »Turkey, Armenia to Reopen Border«. The Wall Street Journal. Arhivirano iz spletišča dne 12. oktobra 2009.
  35. ↑ Mammadli, Sabuhi (1. maj 2009). »Border Turks Want Door to Armenia Kept Shut«. CRS Issue 491. Institute for War and Peace Reporting. Arhivirano iz spletišča dne 23. septembra 2012.
  36. ↑ 36,0 36,1 »Armenia border opening out of question, says Davutoğlu«. Today's Zaman. 19. julij 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. septembra 2012. Note: archive not available until mid-2013.
  37. ↑ »Two vast and ugly blocks of stone«. The Economist. 13. januar 2011.
  38. ↑ »Turkish, Armenian journalists want the border opened«. Today's Zaman. 3. junij 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. septembra 2012.
  39. ↑ 39,0 39,1 "Kars Seçim Sonuçları - 31 Mart 2019 Yerel Seçimleri". www.sabah.com.tr. Pridobljeno 12. septembra 2019.
  40. ↑ »Ayhan Bilgen sacked by the ministry of Interior«. Milliyet (v turščini). 2. oktober 2020. Pridobljeno 2. oktobra 2020.
  41. ↑ »Trustee replaces Kars mayor dismissed in pro-PKK probe targeting 2014 Kobani riots«. Daily Sabah (v angleščini). 2. oktober 2020. Pridobljeno 2. oktobra 2020.
  42. ↑ Turkish Statistical Institute (2011). »The provinces with highest out-migration according to their net migration rate« (pdf). Turkey in Statistics 2011 (The Summary of Turkey's Statistical Yearbook 2011). str. 15.
  43. ↑ »İstanbul'un nüfus bilgileri açıklandı«. Sabah.
  44. ↑ »Archived copy«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. marca 2014. Pridobljeno 13. marca 2014.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: arhivirana kopija kot naslov (povezava)
  45. ↑ (rusko) Azeris. Great Soviet Encyclopedia
  46. ↑ »Two vast and ugly blocks of stone«. The Economist. 13. januar 2011. Pridobljeno 29. januarja 2021.
  47. ↑ Mirzoyan, Sonya; Badem, Candan (2013). The Construction of the Tiflis-Aleksandropol-Kars Railway (1895-1899). Institute for Historical Justice and Reconciliation. str. 7. ISBN 9789491145032. At the end of 1878, the indigenous population of the city of Kars included 2,835 Turks, 1,031 Armenians and. 378 Greeks.
  48. ↑ Свод статистических данных о населении Закавказского края, извлечённых из посемейных списков 1886 года, г. Тифлис, 1893. Available online here
  49. ↑ Кавказский календарь на 1917 год [Caucasian calendar for 1917] (v Russian) (72nd izd.). Tiflis: Tipografiya kantselyarii Ye.I.V. na Kavkaze, kazenny dom. 1917. str. 198–201. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. novembra 2021.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
  50. ↑ The new encyclopædia Britannica, Volume 6, str. 751
  51. ↑ 51,0 51,1 »Kars«. Encyclopædia Britannica. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. aprila 2014. Pop. (2000) 78,473; (2013 est.) 78,100.
  52. ↑ »İllerimize Ait Genel İstatistik Verileri« (v turščini). Turkish State Meteorological Service. Pridobljeno 23. avgusta 2024.
  53. ↑ »Resmi İstatistikler: İllerimize Ait Mevism Normalleri (1991–2020)« (v turščini). Turkish State Meteorological Service. Pridobljeno 11. aprila 2021.
  54. ↑ »WMO Climate Normals for 1991-2020: Kars-17097« (CSV). National Oceanic and Atmospheric Administration. Pridobljeno 23. avgusta 2024.
  55. ↑ Grigoryan, Aleksandr. В хоккей играют настоящие армяне. Noev Kovcheg (v ruščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. aprila 2014.
  56. ↑ »Turkey will not open Armenia border amid Karabakh occupation: Erdoğan - Turkey News«. Hürriyet Daily News. 15. september 2018.
  57. ↑ »Baku-Tbilisi-Kars (BTK) railway track becomes operational to carry Chinese goods to Europe«. dnd.com.pk. 30. oktober 2017. Pridobljeno 27. februarja 2018.
  58. ↑ »Burası cami oldu, burada ayin olmaz«. Milliyet (v turščini). 24. junij 2008. Vakıflar Genel Müdürlüğü, 1993 yılında kiliseyi Diyanet İşleri Başkanlığı'na devretti. Böylece kilise, yıllar yine cami olarak kullanılmaya başlandı ve adı yine Kümbet Cami olarak değiştirildi.
  59. ↑ Orhan pamuk and the city of Kars Pridobljeno 20. avgusta 2023.
  60. ↑ »Kars Belediyesi'nin çalışmaları« (v turščini). Siyasal Birikim. 8. oktober 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. aprila 2014. Pridobljeno 8. aprila 2014. 68- KARDEŞ ŞEHİR:
  61. ↑ »Twin-cities of Azerbaijan«. Azerbaijans.com. Pridobljeno 9. avgusta 2013.

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • Dashdondog, Bayarsaikhan (2011). The Mongols and the Armenians (1220-1335). Brill.
  • Barthold, W.; Heywood, C.J. (1997). »Kars«. V Van Donzel, E.; Lewis, B.; Pellat, CH. (ur.). The Encyclopaedia of Islam. Brill. str. 669–671.
  • Lordkipanidze, Mariam Davydovna; Hewitt, George B. (1987). Georgia in the XI–XII Centuries. Tbilisi: Ganatleba Publishers.
  • Rayfield, Donald (2013). Edge of Empires: A History of Georgia. Reaktion books.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Kars&oldid=6448703«