Pojdi na vsebino

Paskvin

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Paskvin
Pasquino, latinsko: Pasquillus; Pasquinus
Leto3. stoletje pr. Kr. r.
VrstaRimski govoreči kipi
PredmetMenelaj (podpira telo umirajočega Patrokla)
Domnevno poimenovan po Pasquinu, sosednjem krojaču[1]
KrajPiazza Pasquino, Rim, Italija
Koordinate41°53′51.8″N 12°28′20.3″E / 41.897722°N 12.472306°E / 41.897722; 12.472306

Paskvin oziroma Pasquino (italijansko Pasquino; [paˈski.no]; latinsko Pasquinus, Pasquillus) je ime, ki so ga uporabljali Rimljani od konca srednjega veka dalje za opis obrabljenega kipa v helenističnem slogu, morda iz 3. stoletja pred Kristusovim rojstvom - in je najbolj znan Rimski govoreči kip; izkopan je bil v okrožju Pariona v Rimu v 15. stoletju. Stoji na istoimenem Paskvinovem trgu na severozahodnem vogalu Rimskega muzeja (Palazzo Braschi) blizu mesta, kjer je bil izkopan. Zob časa ga je tako zdelal, da si je kar težko predstavljati njegovo prvotno obliko.

Opis

[uredi | uredi kodo]

Kip je zelo znamenit, saj je znan kot prvi od Rimskih govorečih kipov zaradi navade domačinov, da pritrjujejo nepodpisane kritike na račun trenutnih razmer oziroma oblastnikov na njegovo podlago - kot v manjši meri tudi na nekatere druge. Tovrstna satirična slovstvena oblika je dobila ime »paskvinate« (»pasquinate«, »pasquinade«, »pasquili«).[2]

Za razumevanje vsebine moramo pogledati v Homerjevo Ilijado, kjer je opisana desetletna vojna med Grki in Trojanci, ki se konča z zavzetjem strateško pomembnega mesta Troje. Junak Ahil kuha zamero in zato iz jeze noče več sodelovati v bojih. To omogoči Trojancem napredovanje na bojišču.[3] Tudi ko Trojanci grozeče prevzamejo prevlado in celo nadlegujejo ahejske ladje, se Ahila ne da prepričati, da bi si predomislil. V trenutku skrajne stiske le dovoli Patroklu, da posreduje namesto njega. V Ahilovem oklepu se Patroklos vrže v boj na čelu Mirmidoncev. Uspelo mu je pregnati Trojance in ubiti mnoge od njih, vključno s Sarpedonom, kraljem Likijcev, in Kebrionom, Hektorjevim polbratom in voznikom bojnih vozov. Toda Apolon ga končno omami in delno razoroži, nakar ga Evforb zahrbtno prebode s sulico. Hektor ga končno ubije, vzame padlemu možu Ahilov sijoči oklep in ga zahteva kot plen. Z zaščitniško pomočjo Ajaksa Menelaj iztrga Patroklovo truplo iz rok njegovih sovražnikov in ga odnese z bojišča.[4]

Skulptura pravzaprav predstavlja Menelaja, ki podpira najdeno Patroklovo telo, kar lahko bolje opazimo šele ob primerjavi s podobnimi, toda bolje ohranjenimi antičnimi umetninami; podobna obdelava ali sestava je namreč uporabljena tudi drugod, kot na primer pri Skulpturah iz Sperlonge. Večkrat se pojavi v klasičnem kiparstvu, kjer je zdaj znana kot Paskvinova skupina. Dejanski izvir kiparskega dela je v 18. stoletju raziskoval starinar (antikvarnar) Visconti, ki je zatrdil, da je to trup Menelaja, ki podpira umirajočega Patrokla. Bolj znana in ohranjena od dveh Medičejskih različic je sedaj v Loggi dei Lanzi v italijanskih Firencah. Paskvina so v zadnjem času označili kot helenistično skulpturo iz 3. stoletja pred Kr. r. in sicer kot rimsko kopijo.[5]

Drugi poznavalci antičnih starin pa menijo, da gre za Ajanta z Ahilovim truplom.[6]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Slava kipa sega v zgodnje 16. stoletje, ko je kardinal Carafa ogrnil marmornat trup kipa v togo in ga okrasil z latinskimi epigrami ob prazniku Svetega Marka - 25. aprila.

Kardinalova dejanja so privedla do običaja pisanja in obešanja listkov; v začetnih izdajah gre za klasične pesmice različne vsebine. Kmalu pa se je prikradlo vanje kritiziranja papeža ali njegove vlade s pisanjem satiričnih pesmi v latinščini ali rimščini — sčasoma tudi v italijanščini. Te pesnitve so poimenovanili po najbolj slavnem kipu Paskvinu - pasquinates, pasquinates - paskvinate, paskvinade (iz italijanskega pasquinate) — in jih še danes na skrivaj dodajajo Paskvinu. Tako je Pasquino postal prvi "Govoreči kip" Rima. Spregovoril je o čisto navadnih zadevah, pa tudi o nezadovoljstvu ljudi, obsojal krivico in napadal slabe strani in pomanjkljivosti cerkvenega vodstva ali drugih oblastnikov.

Iz te navade izhajata prek latinščine tudi angleška izraza pasquinade in pasquil, ki se nanašata na anonimno parodijo v verzih ali prozi.[7]

Pod papeževanjem Leona X. (1513-1521) in nato med konklavom, ko je bil izvoljen Hadrijan VI. (1522-23), je Paskvin približal ljudstvu politično satiro, pred katero so se morali skriti vsi drugi Rimski govoreči kipi, ki so sicer kar tekmovali v napadnju in celo obrekovanju papeža, rimske kurije in tudi navadnega ljudstva. V tistih letih so bivali v Rimu številni pesniki, veseljaki, pohlepneži in lovci na donosne cerkvene službe sinekure: med njimi je bil glavni Pietro Aretino.[8]

Izvor

[uredi | uredi kodo]
Sodobne paskvinade v italijanščini na vznožju, kjer je zdaj prepovedano; dandanes je skrbno očiščeno in je dovoljeno plakatiranje le na oglasni deski

Izvor in avtor kipa sta po nekaterih neznana, po drugih pa je avtorstvo vseeno možno zaznati, čeprav se skriva v megleni časovni oddaljenosti antike. Starost kipa predpostavljajo s primerjavo z drugimi podobnimi takratnimi skulpturami. Antonella Virgilio pa podrobneje razlaga, da je ta Paskvin rimski marmornati posnetek grškega dela v bronu, ki ga je izdelal kipar Antigon in je verjetno služil kot okras v Domicijanovem stadionu.[9] Skulptura prikazuje Menelaja, ki podpira telo umirajočega Patrokla. Najverjetneje je bil kip del marmorne skupine, danes skoraj popolnoma uničene, ki je upodabljala Menelaja, kako po boju vleče smrtno ranjenega z bojišča. [10] Na dan je prišel po naključju leta 1501 med deli v palači kardinala Oliviera Carafa (1430-1511), ki jo je dal postaviti na podstavek na vogalu svoje palače, kjer stoji vse do danes.[11]

Izvor imena Paskvin ostaja prej kot slej nejasen, čeprav obstaja več verjetnih razlag. Sredi šestnajstega stoletja so namreč poročali, da ime Pasquino izvira od imena blizu stanujočega krojača, ki je bil znan po svoji duhovitosti, predrznosti in nadarjenosti;[12]med ljudmi se je šušljalo, da se njegova zapuščina nadaljuje skozi kip v »čast in večni spomin na ubogega krojača«.[12]

Nikakor pa ne bi smeli spregledati pravzaprav zelo preproste, vendar razumne razlage, ki povezuje ime Paskvina z vsakoletnim praznovanjem Velike noči (latinsko Pascha; italijansko Pasqua), ki je delno potekalo tudi na Paskvinovem trgu pred kipom. Ne le za praznik Kristusovega vstajenja, ampak tudi za praznik Evangelista Marka 25. aprila, je bila v navadi skozi mesto tkim. prošnja procesija, med katero so obiskali tudi Paskvina. Izbran umetniški krog okoli kardinala Carafa ga je spodbudil, da je ob tej priložnosti dovolil okrasiti starodavni kip. Zato so Paskvina vsako leto preoblikovali v različne like, večinoma iz antične mitologije, z uporabo mavca, tkanine in barv. Ob kardinalovem pogrebu 1511 je tako bil kip oblečen v žalujočega meniha.[13]

O tem poje tudi takratna pesem v latinščini:

Pasquillo dat ora suo[14] Pasquillo gives his faces Svojemu Paskvinu daje usta

Quot Proteus variis vertit sua membra figuris,
Pasquillo totidem Roma dat ora suo;
Nam nunc Harpocrates, Cyllenius aut dea Florum,
Et nunc Alcides, mox at Asellus erit.
 

 As much Proteus variously shifts his outer shape,
So Pasquillo gives his faces to Rome;
For he will be now Harpocrates, Cyllenius, or goddess Flora,
And now Alcides, but soon a Donkey.

Kolikorkrat Protej[15] [16] spreminja svoje ude v različne oblike,
Tolikokrat daje Rim (drugačna) usta svojemu Paskvilu;
Zdaj je namreč Harpokrat[17], Kilenij [18][19] ali boginja Flora[20],
In zdaj bo še Alkid[21], kmalu pa bo tudi Osel.

Duhovito starodavno izročilo

[uredi | uredi kodo]
One black raven
Tako je izgledal Paskvin in njegova okolica v 16. stoletju v značilnih takratnih oblačilih
Paskvina so vsako leto preoblačili drugače.
Paskvin - risba iz 16. stoletja ob Cerkvenih paskvinatah. V tistih časih je bil papež tudi posvetni vladar Papeške države in ni ravno rad poslušal kritik. Glede tega se do danes ni nič spremenilo
Paskvin je samo eden od Rimskih govorečih kipov, ki so skozi zgodovino imeli vlogo nekakšnih oporečnikov ali disidentov ter so na ta način sooblikovali javno mnenje. Vsako leto so ga preoblačili v različne like, večinoma iz antične mitologije, z uporabo mavca, tkanine in barv. Ohranjena latinska pesem iz leta 1511 opisuje ta pojav.[22]

Kmalu so se na prizorišču pojavili še drugi kipi, ki so oblikovali nekakšno javno Razstavišče ali Akademijo, »Kongres duhovitežev« (Congresso degli Arguti), na čelu katerega je bil vedno Paskvin; njegovi odkriti tovariši pa so bili kipi, ki so jih Rimljani imenovali Marphurius, Abbot Luigi, Il Facchino, Madama Lucrezia in Il Babbuino.[23] Mirno jim smemo prišteti še Usta resnice.

Cartelli - prevedeno kot plakati, napisi, listi, table; verjetno enakovredni pamfletom - , na katerih so bili napisani epigrami, so se hitro razširjali in izdelovali so posnetke, katerih število se je množilo tako hitro, da jih ni bilo mogoče zatreti. Kopije v zasebnih dnevnikih so ohranile nekatere podobe in verze, ki so bili preveč nespodobni za objavljanje in tiskanje. Te pesmi je rimski tiskarnar Mazzocchi zbiral in vsako leto objavljal že od 1509 kot Carmina apposita Pasquino in so se tako dobro seznanjali z njimi po vsej Evropi.

26. aprila 1563 je novoimenovani rimski upravnik Pallantieri izdal odlok o »žuganju s srmtno kaznijo vsakomur, ki bi pisal ali sodeloval pri pisanju obrekljivih pamfletov, jih bral, objavljal ali jih hranil v svoji posesti«. Kot v posmeh je bila ta prepoved usodna za samega upravnika, ki je postal tako Paskvinova najslavnejša žrtev.[24][25]

Izročilo parodičnih pesmi je med Rimljani bilo živo že oddavnaj. Take parodije v verzih lahko najdemo že v Domus Aurei iz prvega stoletja po Kristusu.

Ime

[uredi | uredi kodo]
One black raven
Današnji Paskvin 2007 na Piazza Pasquino, blizu Piazza Navona v Rimu; takrat so še smeli lepiti na podstavek pod kipom.
Paskvina je leta 1550 narisal Nicolas Béatrizet. V tistem času je delal - kot je videti - danonočno.
Menelaj najde in odnese Patroklovo telo (Loggia dei Lanzi v Firencah)
Paskvin je samo eden od rimskih govorečih kipov, ki so skozi zgodovino imeli vlogo nekakšnih posrednikov oziroma oporečnikov ali disidentov. Glede na to – ali so bili usmerjeni bolj ljudomilo ali pa bolj samodrško, so jim papeži dopuščali svobodo govora, ali pa jih omejevali z grožnjami hudih – celo smrtnih kazni; saj so bili tudi zemeljski vladarji Papeške države do 1870. Po skoraj stoletju molka se je Paskvin zopet oglasil za časa papeža Frančiška in si vzel za nalogo, da mu bo »solil pamet«. Kazno pa je, da se »argentinski papež« za take »ulične manevre« ni dosti menil. Ne čudi, saj ni upošteval niti bolj pomembnih dvomov ali tehtnih očitkov svojih najbližjih sodelavcev - kardinalov - ob kar se je seveda žolčno obregnil tudi Paskvin.[26]

Izvor imena je pravzaprav skrivnosten in zavit v starodavno legendo; obstaja celo več različic.

Po mnenju nekaterih je bil Pasquino lik iz soseske, znan po svojih satiričnih verzih: morda brivec, kovač, krojač ali čevljar. Po Folengovih besedah je bil mojster Paskvin restavrator, ki je vodil svojo dejavnost na majhnem trgu.

Nedavna podmena pa pravi, da je bilo to ime učitelja latinske slovnice iz bližnje šole, čigar učenci so opazili telesne podobnosti: prav oni so za zabavo pustili prve satirične liste.

Obstaja tudi različica, ki bi rada povezala ime kipa z imenom glavne osebe Boccaccijeve zgodbe Simona in Paskvin Pasquinom[27], ki je umrl zaradi zastrupitve z žajbljevim listom, zeliščem torej, ki je znano po svojih zdravilnih lastnostih - za njim pa iz istega vzroka še njegova ljubica Simona;[28] ne vedoča, da je na njem pustila svoje smrdljive izdihe krastača, ki je bila - po takratni ljudski vraževerni miselnosti - strupena.[29]

Ta primera naj bi se nanašala na označevanje stvarnosti, ki so sicer same po sebi dobre, vendar lahko v napačni povezavi ali razlagi škodujejo. V tej zvezi je na primer papeška oblast - za katero tukaj gre - dobra; a le, če jo izvaja primerna oseba, v pravi oddaljenosti od "smrdljivih obrobnih krastač" in na pravi - jasno razumljivi način. To pomeni, da bi se moralo papeštvo - kljub svojemu najvišjemu položaju - izogibati samozadostnosti nad zaupano resnico in gospodovalnosti nad sodelavci; da ne bi smelo iskati priljubljenosti pri drhali za vsako ceno ter da bi moralo ne le z besedo, ampak zares usmiljeno služiti Božjemu ljudstvu; obenem bi morali oblastniki nasploh znati ponižno, brez užaljenosti, jeze ali maščevalnosti, poslušati podrejene in sprejemati tudi kritiko - pa četudi bi prišla od neuglednega Paskvina.[30]

Zgodba o jezikavem krojaču

[uredi | uredi kodo]

Končno obstaja še najbolj znana, bolj zapletena in bolj podrobna različica, ki je vzeta iz Castelvetrovega (1505–1571) dela Ragioni d'alcune cose[31]; zvedel jo je od Ferarca Tibaldija (1462–1537), ki je večji del svojega življenja preživel v Rimu in tam tudi umrl; glasi se pa takole:

La storia di un giovane sarto[32] Zgodba mladega krojača

Diceva adunque che fu in Roma, essendo egli giovinetto, un sartore assai valente di suo mestiere chiamato per nome 'maestro Pasquino', il quale teneva bottega in Parione, nella quale egli e i suoi garzoni, che molti n'aveva, facendo vestimenti a buona parte de' corteggiani, parlavano liberamente e sicuramente in biasimo de' fatti del Papa e de' cardinali e degli altri prelati della Chiesa e de' signori della Corte; delle villane parole de' quali, siccome di persone basse e materiali, non era tenuto conto niuno né a loro data pena niuna o malavoglienza portata di ciò dalla gente;

anzi, se avveniva che alcun, per nobiltà o per dottrina o per altro riguardevole, raccontasse cosa non ben fatta d'alcun maggiorente, per schivare l'odio di colui che si potesse riputare offeso dalle parole sue e potesse nuocergli, si faceva scudo della persona di maestro Pasquino e de' suoi garzoni nominandoli per autori di simile novella, in tanto che in processo di tempo passò in usanza comune e quasi in proverbio vulgare l'attribuire a maestro Pasquino ciò che accadeva nell'animo, a ciascuna maniera d'uomini, di palesare in infamia de' capi ecclesiastici e secolari della Corte.
Ma poscia, morto lui, avvenne che, lastricandosi o mattonandosi la strada di Parione, una statua antica di marmo in parte tronca e spezzata, figurativa d'un gladiatore, la quale era mezza sotterrata nella via pubblica e col dorso serviva a camminanti per trapasso acciocché non si bruttassero i piedi nelle stagioni fangose, fu dirizzata in piedi per mezzo la bottega che fu di maestro Pasquino, perciocché, giacendo come faceva prima, rendeva il lastricamento o il mattonamento meno uguale e men bello;
alla quale, essendosi dal popolo imposto il nome di colui che quivi vicino soleva dimorare e dinominandosi 'maestro Pasquino', gli avveduti corteggiani e cauti poeti di Roma, non si scostando dall'usanza, già invecchiata, di riprendere i difetti de' grandi uomini come divulgati da maestro Pasquino, a quella assegnarono e assegnano i sentimenti della lor mente quando vollero o vogliono significar quello che non si poteva o non si può, facendosene autori, raccontare o scrivere senza evidente pericolo, siccome avviene a chi ha ardimento di muover la lingua o la penna in disonore di coloro che possono e vogliono nuocer per cagioni ancora vie più leggiere...

Povedal je (torej Tibaldi), da je bil v Rimu v njegovih mladih letih zelo spreten krojač z imenom »mojster Paskvin« („Maestro Pasquino“). Trgovino je imel v Parionu, kjer je s svojimi številnimi vajenci šival oblačila za dober del dvorjanov. Odkrito in samozavestno je govoril, da ne odobrava dejanj papeža, kardinalov, drugih cerkvenih prelatov in dvornih gospodov; pravil je, da so bili nizkotni in lakomni ljudje. Če je kaj takega povedal o njih kak človek nizkega rodu, tega niso upoštevali, ga niso kaznovali in do njega niso čutili nobene zamere.

Če se je potem dogodilo, da je kaj tako neumnega o kakšnem dostojanstveniku povedal kak človek, ki je pripadal plemstvu, izobraženstvu ali pa je imel kak drug pomemben položaj, se je - da bi se izognil sovraštvu nekoga, ki bi se lahko užalil zaradi njegovih besed in bi mu lahko škodoval, - zaščitil z osebo Mojstra Paskvina in njegovih služabnikov ter jih imenoval za avtorje takšne zgodbe. Na ta način je sčasoma nastal običajen in skoraj vsakdanji ljudski pregovor, da so Mojstru Paskvinu pripisovali prav vse, kar se je pletlo v glavi kakega drugega človeka, da bi razkril sramoto cerkvenih in posvetnih dvorjanikov.
Pozneje, po njegovi smrti, pa se je zgodilo, da so med tlakovanjem ali zidanjem ceste v Parionu sredi trgovine, ki je pripadala mojstru Paskvinu, postavili starodavni marmorni kip, delno okrnjen in polomljen, ki je predstavljal rokoborca (gladijatorja). Kip je bil napol zakopan v javni ulici in je s hrbtom služil kot stopnica za pešce, da bi si v blatnih časovnih obdobjih ne umazali nog. Kip so postavili pokonci, saj ga je tlakovanje ali zidanje s tem, ko se je polagoma ulegalo, naredilo manj enakomernega in manj lepega.
Prebrisani ljudje so temu kipu vsilili ime tistega, ki je nekoč živel v bližini in se je imenoval "mojster Paskvin"; premeteni rimski dvorjani in previdni pesniki so tudi sedaj, ne da bi odstopali od sčasoma že utrjene navade grajanja pomanjkljivosti velmož, kot jih je razkrival mojster Paskvin, pripisovali in pripisujejo čustva svojega uma, ko so želeli ali hočejo označiti tisto, česar ni moglo ali ne more biti, in se tako ne bi hoteli sami postavljati za avtorje. Oni to pripovedujejo ali pišejo brez očitne nevarnosti, v katero se postavljajo tisti, ki si upajo stegniti jezik ali pero v nečast onih, ki lahko in hočejo škodovati iz še bolj nepomembnih razlogov ...

"Tak je bil torej" - je povedal Tibaldi -, "začetek Mojstra Paskvina" in takšna sta bila oziroma bi naj bila predmet in oblika njegovih razmišljanj.

Film in književnost

[uredi | uredi kodo]
Garibaldi in Cavour izdelujeta Združeno Italijo v risanki iz 1861[33]
Propad Papeške države (20. septembra 1870) obravnavata kar dva Magnijeva paskvinska filma.[34]

Nell'anno del Signore[35]

[uredi | uredi kodo]

Film iz leta 1969, ki ga je napisal in režiral Luigi Magni[36], je ohlapno zasnovan na resničnem dogodku: usmrtitvi dveh karbonarjev v - po Napoleonovih vojnah obnovljeni - Papeški državi oziroma v njenem takratnem glavnem mestu Rimu med potekom svetega leta 1825. V tem filmu ima Paskvin - ki ga igra Nino Manfredi[37] - odločilno pomembnejšo vlogo kot sicer v drugih podobnih Magnijevih filmih: napisi-paskvinate ne le da ostro obsojajo razne napake, ampak vabijo k usmiljenju, odpuščanju in svetoletni spravi ne le ljudstvo, ampak tudi papeža Leona XII., ki z železno roko komaj ohranja krhki javni red in mir. Po pričakovanju svobodomiselni Magni spregleda papeževo uspešno razorožitev razbojnikov in druge uspehe, ki jih je pomenilo njegovo vladanje in uspešno vodenje državnih poslov. Na Rimskih govorečih kipih – zlasti pa na Paskvinu – se prek noči nenehno obnavljajo posmehljivi in kritični zapisi o papežu in vladi; obenem pa potekajo tajni sestanki svobodomiselne in levičarske karbonarije, ki poziva k ljudski vstaji. Napeta domišljija se tukaj meša z zgodovino in ju je težko ločiti; rimska drhal na koncu hoče vdreti v rimski zapor Angelski grad, kjer sta zaprta zarotnika-karbonarja: ne da bi ju osvobodila, ampak da bi pospešila njuno usmrtitev – kar tudi doseže.[38]

To je prvi film idealno zasnovane trilogije rimskega filmskega ustvarjalca Magnija, ki se nadaljuje s filmoma In nome del papa re (=V imenu papeža kralja - 1977) in In nome del popolo sovrano (=V imenu vladajočega ljudstva - 1990); rdeča nit je odnos med rimskim ljudstvom in aristokracijo ter papeško oblastjo v zvezi z burnimi dogodki obdobja po Napoleonovih vojnah, ko je bila obnovljena tudi Papeška država; zlasti pa v obdobju takoimenovanega Risorgimenta v prevratniškem gibanju za Združitev Italije, ki se je končalo z uničenjem Papeške države 1870.

In nome del Papa Re[39]

[uredi | uredi kodo]

Film je napisal in režiral 1977 prav tako Luigi Magni, ki je igral v njem tudi vlogo Paskvina. Precej samovoljno predelan po resničnem zgodovinskem dogodku spet opisuje usmrtitev dveh karbonarjev v Papeški državi, ki sta v dinamitnem napadu na vojašnico Serristori v bližini Vatikana povzročila smrt 25 mladih papeških vojakov-Francozov med Združitvijo Italije.[40]

Zgodba temelji na Sanvittorijevi knjigi Skrivnosti Montijevega in Tognettijevega postopka[41][42], ki z romantično zgodbo, popestreno z bujno domišljijo, predstavi gledalcu zadnjo tako obsodbo z izvršeno smrtno kaznijo v Papeški državi z dne 22. oktobra 1867[43]. Magniju kritiki očitajo, da se ni ravno držal zgodovinskih dejstev in da je zaradi svoje svobodomiselnosti v filmu še zaostril nestrinjanje z papeško svetno oblastjo, česar on niti ne zanika. Tako obravnavanje nekateri smatrajo za anahronizem. V zvezi s tem omenimo, da že zgodovinar Gregorovius[44]priporoča, da moramo vsako dobo presojati z njenimi, ne pa z današnjimi merili - s tkim. danes splošno sprejetim Sitz im Lebnom ter s preučevanjem prvotnih virov.[45].

L'ultimo papa re[46]

[uredi | uredi kodo]

Pri filmu In nome del Papa Re se je navdihovala televizijska nadaljevanka L'ultimo papa re (Zadnji papež kralj), ki so jo predvajali na italijanski TV-mreži Rai 1 8. in 9. aprila 2013.

La notte di Pasquino [47]

[uredi | uredi kodo]

To je film, ki ga je 2002 kot svoje zadnje delo napisal in režiral Luigi Magni[48]. Glavno vlogo, ki pripada tokrat nesporno Paskvinu, igra zopet Nino Manfredi.[49] Opisuje dramatične dogodke ob prodoru skozi s topovi poškodovano obzidje pri Porta Pia dne 20. septembra 1870, ko so vstajniki uničili Papeško državo in razglasili Rim za glavno mesto Kraljevine Italije. Ta dan so odtlej v Kraljevini Italiji slavili kot državni praznik vse do ureditve odnosov z Vatikanom prek Lateranskih sporazumov 1929. Film se dogaja v noči obstreljevanja cerkvenega obzidja okrog obrambnih vrat pred Vatikanom "Porta Pia". Tiste noči iz geta izgine hebrejski novorojenček. Oče ga hiti iskat in tako ponoči naleti na v Paskvina preoblečenega kardinala, ki želi potom pisanja preplah vzbujajočih paskvinat papeža Pija IX. opozoriti na resnost trenutka. Sedaj, ko so odšle še francoska krdela, je Papeška država ostala brez obrambe in prepuščena na milost in nemilost vstajnikom; kot edina možnost je pravzaprav ostala le še izobešanje bele zastave, kar se je naslednjega dne - da bi ne bilo še več nepotrebnih žrtev na obeh straneh - tudi res zgodilo.[50]

TV-nadaljevanka La notte di Pasquino

[uredi | uredi kodo]

Po filmu narejeno istoimeno TV-nadaljevanko je naslednje leto – 2003 – predvajal režiser istoimenega filma Luigi Magni.

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Preglej o tem obširnejšo razlago v pričujočem članku
  2. ↑ Nussdorfer, Laurie (23. april 2019). Civic Politics in the Rome of Urban VIII. Princeton University Press. str. 8–10. ISBN 978-0-691-65635-9.
  3. ↑ Homer, Ilijada 1,337
  4. ↑ Celotna 16. knjiga Homerske Ilijade je posvečena bitki in Patroklovi smrti.
  5. ↑ Early discussion was summarised in B. Schweitzer and F. Hackenbeil, Das Original der sogennanten Pasquino-Gruppe (Leipzig: Hirtzl) 1936; the modern opinion is from Wolfgang Helbig.
  6. ↑ Vittorio Rossi (1935). »Pasquino e Pasquinate v: Enciclopedia Italiana« (v italijanščini). Rim: treccani.it. Pridobljeno 5. maja 2025.
  7. ↑ Spaeth, John W. (1939). »Martial and the Pasquinade«. Transactions and Proceedings of the American Philological Association. 70: 242–255. doi:10.2307/283087. ISSN 0065-9711. JSTOR 283087.
  8. ↑ Vittorio Rossi (1935). »Pasquino e Pasquinate v: Enciclopedia Italiana« (v italijanščini). Rim: treccani.it. Pridobljeno 5. maja 2025.
  9. ↑ Antigonos, Antigon - grški kipar iz mesta Pergama, Mala Azija (240-230 pr.Kr.).
  10. ↑ Redazione (3. september 2009). »Pasquino, Marforio e le altre statue parlanti: il Congresso degli arguti« (v italijanščini). Rim: ezrome.it. Pridobljeno 5. maja 2025.
  11. ↑ Antonella Virgilio (31. julij 2017). »Pasquino la statua parlante« (v italijanščini). Rim. Pridobljeno 23. aprila 2025.
  12. ↑ 12,0 12,1 »The Border Magazine«. John Rennison. 22. marec 1833 – prek Google Books.
  13. ↑ Samuel Oer de Almeida (4. april 2019). »Pasquino – Talking Statue of Rome« (v angleščini). European Heritage Times. Pridobljeno 6. maja 2025.
  14. ↑ Samuel Oer de Almeida (4. april 2019). »Pasquino – Talking Statue of Rome« (v angleščini). European Heritage Times. Pridobljeno 6. maja 2025.
  15. ↑ Protej – starejši morski bog - pastir tjulnov
  16. ↑ »PROTEUS - Greek Sea-God, Herdsman of Seals, Old Man of the Sea« (v angleščini). theoi.com. Pridobljeno 7. maja 2025.
  17. ↑ Harpokrates, Harpokrat – od egipčanskega boga Hora – grški bog tišine
  18. ↑ Cyllenius – Hermesov priimek – bog izobilja, ki je vodil duše v onostranstvo
  19. ↑ Pausanias. Description of Greece viii, 7.1.
  20. ↑ Flora – lepa in mlada rimska boginja rož
  21. ↑ Alkid = Alcides = Heraklej
  22. ↑ Samuel Oer de Almeida (4. april 2019). »Pasquino – Talking Statue of Rome« (v angleščini). European Heritage Times. Pridobljeno 6. maja 2025.
  23. ↑ Ponti 1927; Enciclopedia Italiana, s.v. "Pasquino e Pasquinate".
  24. ↑ Antonella Virgilio (31. julij 2017). »Pasquino la statua parlante« (v italijanščini). Rim. Pridobljeno 23. aprila 2025.
  25. ↑ Percorsi Storia Curiosità, Pasquino la statua parlante, Numero 14/2017, 31 Luglio 2017
  26. ↑ Stuti Mishra (21. april 2025). »Pope Francis dies aged 88: His biggest controversies and changes to Church explained Francis, who served as the Pope for over a decade, was a transformative figure in the Catholic Church, known as much for his progressive reforms as for the controversies they stirred within its ranks« (v angleščini). London: Independent.uk. Pridobljeno 5. maja 2025.
  27. ↑ Giovanni Boccaccio (1313-1375; italijanski pesnik in pisatelj) - Dekameron, IV, 7
  28. ↑ Blanc. »Decameron: la novella di Simona e Pasquino. La tragica storia di Simona e Pasquino, amanti fiorentini, narrata nel Decameron da Emilia« (v italijanščini). Skuola.net. Pridobljeno 14. maja 2025.
  29. ↑ Redazione (24. maj 2022). »Simona e Pasquino: trama della novella del Decameron di Boccaccio. Trama divisa per sequenze della novella del Decameron di Boccaccio Simona e Pasquino: di cosa parla, quali sono i temi e i personaggi« (v italijanščini). Studenti. Pridobljeno 14. maja 2025.
  30. ↑ Stuti Mishra (21. april 2025). »Pope Francis dies aged 88: His biggest controversies and changes to Church explained Francis, who served as the Pope for over a decade, was a transformative figure in the Catholic Church, known as much for his progressive reforms as for the controversies they stirred within its ranks« (v angleščini). London: Independent.uk. Pridobljeno 5. maja 2025.
  31. ↑ Ragioni d'alcune cose - Razlogi nekaterih reči
  32. ↑ Lodovico Castelvetro: Ragioni d'alcune cose segnate nella Canzone di messer Annibal Caro 'Venite a l'ombra de gran Gigli d'oro.' Venezia, 1560.
  33. ↑ V tej neenaki borbi s fanatičnimi nacionalističnimi vstajniki je na koncu papež ostal ne le skoraj brez nekdanjih ozemelj Papeške države, ampak tudi brez nujne obrambe; francoski vojaki so se namreč morali vrniti domov po porazu njihove domovine v prusko-francoski vojni.
  34. ↑ Na sliki se vidi od topovskega obstreljevanja hudo poškodovano obzidje Vatikana in glavni vhod "Porta Pia", skozi katerega so vdrli garibaldisti; da bi se izognil nepotrebnim žrtvam zoper nekajkrat številnejše, bolje oborožene ter oskrbovane nasprotnike - je papež Pij IX. bil takorekoč prisiljen izobesiti belo zastavo
  35. ↑ Nell'anno del Signore - V letu Gospodovem
  36. ↑ Luigi Magni (luidži manji; 1928-2013) je bil znani in plodoviti italijanski pisatelj ter filmski režiser, ki je nekatere svoje filme priredil tudi za TV-nadaljevanke.
  37. ↑ Saturnino 'Nino' Manfredi (1921 – 2004) je bil italijanski gledališki in filmski igralec, režiser, scenarist, dramatik, komik, pevec, avtor, radijska osebnost in televizijski voditelj. Med drugimi vlogami je večkrat igral tudi Paskvina.
  38. ↑ Luigi Magni (1969). »Nell'anno del Signore (video)« (v italijanščini). Rim: Dailymotion. Pridobljeno 1. decembra 2020.
  39. ↑ In nome del Papa Re - V imenu papeža kralja
  40. ↑ Luigi Magni (1977). »In nome del Papa Re (restaurato)« (v italijanščini). Rim: Daily Motion. Pridobljeno 15. decembra 2019.
  41. ↑ Gaetano Sanvittore: I misteri del processo Monti e Tognetti, Milano, 1869
  42. ↑ »I misteri del processo Monti e Tognetti - Indice generale - IntraText CT«. Pridobljeno 8. februarja 2016.
  43. ↑ In nome del Papa Re, Luigi Magni
  44. ↑ Ferdinand Gregorovius (1821-1891) - nemški protestantski zgodovinar, se je veliko ukvarjal tudi s srednjeveško rimsko zgodovino, npr. v delu Geschichte der Stadt Rom im Mittelalter (1871). Tudi sam je dolgo časa živel v Rimu ter z neprikrito naklonjenostjo do vstajnikov s številnimi časopisnimi članki spremljal kot neposredni očividec dogodke ob združevanju Italije.
  45. ↑ »Luigi Magni, regista anticlericale«. 30. oktober 2013. Pridobljeno 2. novembra 2013. {{navedi splet}}: |archive-url= requires |archive-date= (pomoč)
  46. ↑ L'ultimo papa re - Zadnji papež kralj
  47. ↑ La notte di Pasquino – Paskvinova noč
  48. ↑ Luigi Magni - osmrtnica v italijanščini [1]
  49. ↑ Margherita Bordino (27. marec 2021). »La statua di Pasquino tra mito, cinema e degrado« (v italijanščini). Rim: artribune.com. Pridobljeno 5. maja 2025.
  50. ↑ Luigi Magni (2002). »La notte di Pasquino« (v italijanščini). Rim: Dailymotion. Pridobljeno 1. junija 2024.

Nadaljnje branje

[uredi | uredi kodo]
(italijansko)
  • Anonimo (1997). Pasquino Secondo. Firenze: Edizioni Polistampa.
  • Pietro Aretino: Poesie, a cura di G. Sborselli, I, Lanciano 1929, pp. 127-170.
  • Francesco Cancellieri: Notizie delle due famose statue di un fiume e di Patroclo dette volgarmente di Marforio e di Pasquino. Roma 1789.
  • Valerio Marucci (1988). Pasquinate del Cinque e Seicento. Zv. Prefazione. Roma: Salerno Editore. ISBN 9788884020185.
  • Valerio Marucci, Prefazione in Pasquinate del Cinque e Seicento, Salerno Ed., Rome, 1988.
  • Claudio Rendina; Claudio Rendina (Februar 1990). »Pasquino statua parlante«. Roma ieri, oggi, domani. Št. 20.
  • Claudio Rendina: Pasquino, statua parlante. Quattro secoli di pasquinate. Newton Compton, Rom, 4. Auflage 1996. ISBN 88-8183-295-X.
  • Paola Ciancio Rossetto: Pasquino. Riflessioni e acquisizioni dal restauro. In: Caroline Michel d'Annoville, Yann Rivière (Hrsg.), Faire parler et faire taire les statues. De l'nvention de l'écriture à l'usage de l'explosif. Collection de l'École française de Rome Bd. 520. École française de Rome, Rom 2016, S. 11–27. ISBN 978-2-7283-1244-3.
  • Pasquinate di Pietro Aretino e anonime per il conclave e l'elezione di Adriano VI, a cura di V. Rossi, Palermo-Torino 1891.
  • Pasquino. Cinquecento pasquinate, a cura di R. e F. Silenzi, Milano 1932 (a pp. 409-415 una non del tutto soddisfacente bibliografia).
  • Lorenzo Stecchetti junior, Francescheide - Pasquinate per papa Francesco. Edizioni Youcanprint, 2017, pp. 260.
  • Paola Virgili: Restauro delle statue parlanti, v: Bullettino della Commissione archeologica comunale di Roma (Nuova Serie) 95 (2), 121–128, 1993.
(francosko)
  • Caterina Giannottu, La voix de Pasquin. Écriture affichée, satire politique et mémoire dans la Rome contemporaine. v: Caroline Michel d'Annoville, Yann Rivière (Hrsg.), Faire parler et faire taire les statues. De l'nvention de l'écriture à l'usage de l'explosif. Collection de l'École française de Rome Bd. 520. École française de Rome, Rom 2016, S. 29–44. ISBN 978-2-7283-1244-3.
  • Louis Pastor, Histoire des papes, t. 6, trad. Furcy Raynaud, Paris, 1924, p. 109-110. [avec références à une importante bibliographie scientifique italienne] et t. 8, p. 124-125.
(nemško)
  • Raimund Wünsche: Pasquino, Münchner Jahrbuch der bildenden Kunst 42, Dritte Folge, Band XLII (1991), Seite 7-38.

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Paskvin.
(italijansko)
(angleško)
(nemško)
(francosko)
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Paskvin&oldid=6439181«