Tundra

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Tundra v Sibiriji

Tundra je brezdrevesna pokrajina, pokrita z mahovi in lišaji. Zaradi mrzlega podnebja so tla v tundri globoko zamrznjena skozi vse leto, tudi več kot 100 m v globino (permafrost). V kratkem poletju, ko se temperature vzpnejo preko 0 stopinj Celzija, odmrzne le tanek zgornji sloj prsti. Zamrznjena tla omogočajo rast le skromnega rastja - mahov in lišajev, predvsem pa onemogočajo kmetijstvo.

Beseda (tūndâr) izhaja iz Samijskega jezika Kildin iz severne Švedske in Norveške in pomeni "ledino brez dreves".

Ločimo tri tipe:

  • arktična tundra leži severno od območja tajge na severni polobli
  • antarktična se pojavlja na Antarktiki in bližnjih otokih
  • alpska, ki se pojavlja nad določeno nadmorsko višino, kjer mraz onemogoča rast dreves in drugih trajnic

Na zamrznjenih tleh zaradi zmrzovanja in odtajanja ter premikanja tal nastajajo številne poškodbe na zgradbah, največjo škodo pa povzročajo poškodbe naftovodov in plinovodov.

Arktična tundra[uredi | uredi kodo]

Tundra na Grenlandiji

V bližnji geološki preteklosti (ledena doba kvartarja) so del Severne Amerike in Evrope pokrivale velike ledene mase. V obdobju po zadnji poledenitvi se je led umaknil proti severu, zadržal pa se je v gorah (ledeniki). Področja, ki so bila zadnja osvobojena ledu, so pa sosednja ledenim pokrovom, pripadajo tundri. Okoli 75% živega sveta tundre je skupno arktičnim tundram v Evropi in Aziji. Rastline so skromne. Drevesnih vrst je zelo malo. To so običajno breze in pritlikave vrbe. Številni so mahovi in lišaji.

Od živalskih vrst izstopa mošusno govedo in jelenjad, ki se v Ameriki imenuje karibu. Volkovi in polarne lisice so predatorji, ki so se prilagodili življenju v tundri tako, da imajo gosto krzno in sloj podkožne maščobe. Tudi ušesa, rep in smrček so krajši, da ne bi pomrznili. V tundri živi zelo malo ptic, ki so stalne prebivalke, ptice selivke pa prihajajo poleti v milijonih. Številne ptice se tedaj hranijo z žuželkami in to dvokrilci, ki sicer prezimujejo v stadiju ličinke pod ledom, ki nastaja na površini barij.

Klima je hladna in ostra, padavin je zelo malo, tla so večji del leta zamrznjena.

Antarktična tundra[uredi | uredi kodo]

Antarktična tundra

Antarktična tundra se pojavlja na Antarktiki in na nekaj subantarktičnih otokih. Antarktika je v glavnem preveč hladna in sušna, da bi na njej uspevala vegetacija. Večina kontinenta je prekrita z ledom. Nekaj delov kontinenta, posebej antarktični polotok, pa imajo skalna področja, na katerih je mogoč razvoj rastlin. Najpogosteje so to mahovi, lišaji in alge.

Na Antarktiki ni velikih kopenskih sesalcev, razlog je fizična oddaljenost od drugih kontinentov. Tukaj najdemo morske sesalce in morske ptice in pingvine. Področja v bližini obale je naselil človek z malimi sesalci - zajci in mačke.

Flora in favna Antarktike in antarktičnih otokov (južno od 60 ° južne zemljepisne širine) je zaščitena s Pogodbo o Antarktiki in povezanimi sporazumi s skupnim imenom Sistem Pogodbe o Antarktiki (angl. Antarctic Treaty System).[1]

Alpska tundra[uredi | uredi kodo]

Alpska tundra

To je ekološka cona v kateri zaradi previsokih nadmorskih višin, ne rastejo drevesa. Od ostalih tunder se razlikuje po kvalitetnejših tleh, ki niso vedno zaledenele. Nahaja se v visokih gorah. Čeprav je poimenovana po Alpah, se ne nanaša samo na Alpe, ampak tudi na Ande, Pireneje, Tibetanska visoka planota, itd.. Rastlinski svet predstavlja nizko grmičevje, trave, mahovi in lišaji. Hladna klima, ki jo povzroča nizek zračni tlak, je podobna polarni klimi.

Klimatska razvrstitev[uredi | uredi kodo]

Podnebje tundre običajno ustreza ET po podnebni klasifikaciji Köppen, kar pomeni lokalno ozračje, v katerem ima vsaj en mesec povprečno temperaturo dovolj visoko za taljenje snega (0 °C), vendar noben mesec s povprečno temperaturo nad 10 °C. Hladna meja na splošno izpolnjuje EF klimi trajnega ledu in snega; topli poletni limit se na splošno ujema s poloma ali višinsko drevesno mejo, kjer so stopnje subarktičnega podnebja imenovane Dfd in Dwd (ekstremne zime, kot v delih Sibirije), Dfc tipično na Aljaski, v Kanadi, delih Skandinavije, evropski Rusiji in zahodni Sibiriji (mrzle zime z meseci zamrznitve), ali celo Cfc (ni meseca hladnejšega kot -3 °C, kot v delih Islandije in jugu Južne Amerike). Podnebje tundre je praviloma sovražno za olesenele rastline, tudi če so zime dokaj blage za polarne standarde, kot na primer na Islandiji.

Kljub morebitni raznolikosti podnebja v kategoriji ET vključno s padavinami, ekstremnimi temperaturami in relativno suhe in mokre sezone, je ta kategorija redko poddeli. Dežne in snežne padavine so na splošno posledica nizkega zračnega tlaka v hladnem ozračju, toda po pravilu je potencialna evapotranspiracija izredno nizka, kar omogoča razmočen teren, močvirja in barja tudi v krajih, ki dobijo padavine tipično puščavske, v nižjih in srednjih zemljepisnih širinah.

Gospodarstvo[uredi | uredi kodo]

Človeška gospodarska dejavnost je v tundrah redka. Lov in lov s pastmi severnih jelenov zagotavljata hrano in obleko za lokalno prebivalstvo. Se pa v tundrah vse bolj pojavljajo mineralne surovine, kot so fosilna goriva in rude. Težavnost iskanja, rudarjenja in prevoz so pogoji, ki zadržujejo izkoriščanje teh virov.

Večje socialno-ekonomske regije obsegajo Grenlandijo, Aljasko, severno Kanado in Skandinavijo.

Povezava z globalnim segrevanjem[uredi | uredi kodo]

Huda grožnja tundram, posebej permafrostu, je globalno segrevanje. Taljenje permafrosta na določenem območju bi v naslednjih desetletjih ali stoletjih korenito spremenilo pogoje za življenje in katere vrste ne bi mogle preživeti.[2]

Drugi pomislek je, da je približno tretjina svetovnega ogljika v zemlji vezanega v tajgah in tundrah. Ko se permafrost tali, sprošča ogljik v obliki ogljikovega dioksida in metana[3], ki sta toplogredna plina. Učinek so opazili na Aljaski. Leta 1970 je bila tundra ponor ogljika, danes pa je vir ogljika.[4] Metan nastaja, ko vegetacija razpade v jezerih in močvirjih.[5]

Količina toplogrednih plinov, ki bo izšla v okviru predvidenih scenarijev za globalno segrevanje ni zanesljiva, čeprav so o tem poročale nekatere študije v leta 2011. Ni jasno ali bo vpliv povečane emisije toplogrednih plinov iz tega vira minimalen ali masiven.

Na mestih, kjer je nakopičena mrtva vegetacija in šota, obstaja nevarnost gorenja, kot je bil primer 1039 km² v tundri, ki je zgorela v letu 2007 na severnem pobočju Brooks, Aljaska. Takšni dogodki lahko prispevajo h globalnemu segrevanju.

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. "Protocol on Environmental Protection to the Antarctic Treaty". British Antarctic Survey: About Antarctica. http://www.antarctica.ac.uk/About_Antarctica/Treaty/protocol.html. Retrieved 2006-03-05.
  2. »Tundra Threats«. National Geographic. Pridobljeno 3. aprila 2008.
  3. »Global Warming: Methane Could Be Far Worse Than Carbon Dioxide«. Sepp Hasslberger. 1. februar 2005.
  4. Oechel, Walter C.; in sod. (1993). »Recent change of Arctic tundra ecosystems from a net carbon dioxide sink to a source«. Nature. 361 (6412): 520–523. doi:10.1038/361520a0.
  5. Justin Gillis (16. december 2011). »As Permafrost Thaws, Scientists Study the Risks«. The New York Times. Pridobljeno 17. decembra 2011.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

  • The Tundra Biome. The World's Biomes. University of California Museum of Paleontology. (angleško)